Italijanski ognjeniki

Italijanski ognjeniki so razporejeni po južni polovici Apeninskega polotoka, v Tirenskem morju in na Siciliji. Veliko italijanskih ognjenikov je pod morsko površino. Nekateri od teh so še delujoči, drugi pa so že davno ugasli in so prava podmorska gorovja.

Etna, eden najbolj aktivnih vulkanov na svetu

Vezuv, eden najbolj gosto poseljenih vulkanov na svetu

Apeninski polotok leži na stičišču Evrazijske in Afriške plošče, kar vodi do velike potresne in vulkanske dejavnosti. V Italiji je več kot 50 ognjenikov, od katerih je pa malo aktivnih, najbolj znani so Etna, Stromboli, Vulcano in Vezuv. Slednji je edini aktivni vulkan v celinski Evropi in je najbolj znan po uničenju Pompejev in Herkulaneja v izbruhu leta 79 n. št.. Več otokov in hribov je nastalo z vulkansko dejavnostjo, še vedno pa obstaja velika aktivna kaldera, Campi Flegrei severozahodno od Neaplja.

Na polotoku so: Colli Albani, Vezuv in Flegrejska polja (Campi Flegrei) s podaljškom Flegrejskega otočja, predapeninska pogorja Amiata, Volsini, Cimini, Sabatini ter Roccamonfina pri Caserti in Monte Vulture pri Potenzi.

V Tirenskem morju so: Pontinski otoki, Eolski ognjeniški lok in osamelca Vavilov in Marsili. Eolski lok, podaljšek Eolskega otočja, sestavlja več ugaslih vulkanov: dvojica Lametini, Alcione, Glabro, Palinuro, Eolo, Enarete, Prometeo, Sisifo, Glauco, Magnaghi.

Na Siciliji so Etna in Eolski otoki: Vulcano, Lipari, Salina, Panarea, Stromboli, Alicudi, Filicudi. V Sicilski ožini so: Pelagijsko otočje, podvodni ognjeniški lok in Pantelleria. ^[1]

1. ↑ Biancotti, A.: Le metamorfosi della terra. Come acqua, aria e fuoco plasmano il volto del nostro pianeta, Firenze 1995, ISBN 88-09-20559-